Revija ADMA, december 2019
V prednovoletnem času, ko zadiši po cimetu, vaniliji, božičnem čaju in domačih piškotih, ko se počasi zaključuje staro in se pričenja nekaj novega, je morda ravno pravi čas, da se povabimo k razmisleku o lastnih občutkih izpolnjenosti v poklicu, ki ga opravljamo, karierni poti, doceženih ciljih in zadovoljstvu pri opravljanju poklicnega poslanstva.
Se lahko potrepljamo po ramenih in si rečemo, ja, to je res delo, v katerem se čutim izpolnjeno? To je tisto pravo zame, tako rekoč sanjska služba, ki jo opravljam s srcem? Ali sploh obstajajo službe, za katere se lahko tako izrečemo? V tem prispevku se bomo “spustili po toboganu” moči novoletnih zaobljub v obliki zapisanih kariernih ciljev in razgrnili nekaj psiholoških in intrapersonalnih komunikacijskih mehanizmov, ki delujejo v ozadju njihovih možnosti za manifestacijo.
Cilji, naj bodo veliki, srednji, majhni ali “SMART”, so zelo pomemben dejavnik pri snovanju karierne poti. Povezujemo jih z našimi najvišjimi vrednotami, prepričanji in poslanstvom. Ko cilje določamo, naj bi pogledali globoko vase, v bit naše osebnosti, saj so povezani z našo samoizpolnitvijo pri opravljanju poklica, ki ga dopolnjuje občutek, da nečemu služimo, nečemu, kar je še višje od le materialnega zadoščenja.
Na seminarjih načrtovanja kariere ali spremembe kariere v novo, bolj izpolnjujočo, ljudje iz poslovnega sveta povedo, da je bil zanje odločilni moment za spremembo kariere posledica nekega dramatičnega dogodka, ki je v njih sprožil miselni preskok. Tak dogodek je lahko različno pretresljiv, od bolezni, selitve, neustrezne klime v podjetju ali čisto peprosto vprašanje, o čem so sanjali, ko so bili otroci, kaj bodo postali, ko bodo “veliki”? Včasih pa je nekdo v njihovi bližini po naključju izrekel nekaj, kar je osebo globoko presunilo in sprožilec je dosegel učinek. Pravzaprav je dosegel njihovo podzavest, ki se je končno prebudila in spomnila.
In kako se ujamemo v “uspavajočo zanko”? Naš zahodni individualistični materialistični svet zna posameznike zapeljati na pota, ki jih oddaljijo od njihovega resničnega bistva. Zanka se včasih pokaže, ko začutimo, da opravljamo delo, v katerem ne čutimo zadovoljstva. Tudi, če delo opravljamo dobro, in smo uspešni. Vendar čutimo, da to ni tisto pravo za nas, da si želimo delovati na drugem področju, služiti še nečemu drugemu. A ob mislih na spremembo, se v nas porajajo najrazličnejši zadržki, ki so videti kot nepremostljive ovire. Zadržujejo nas občutki nesigurnosti vase, pomanjkanje samozavesti, bolečina spremembe, varna cona ugodja, ki smo jo že z velikim naporom dosegli, neizvestnost pridobiti novo izobrazbo, občutek pomanjkanja izkušenj, občutek, da so zgodbe o uspehu pisane za druge in ne za nas, da nismo dovolj vredni, da bi nam uspelo, da smo prestari, in še in še.
Zdi se, kot da je obstoječa kariera edina opcija, vse drugo je videti “nemogoče”. In tudi kadar se le zgodi, da vsaj poskusimo zamenjati obstoječo službo, pišemo vloge za službe, ki so še vedno po meri stare, dobro znane, utečene, za katero imamo veliko dokazov, da jo znamo in zmoremo opravljati. Čeprav si je globoko v sebi ne želimo več opravljati. Na delavnicah za vodje le-ti včasih povedo, da so bili vzroki, da so se znašli v “napačnih” službah v tem, da se niso dobro poslušali, sebe so zanemarjali, da so ugodili drugim, občutek njihove lastne sreče pa ni bil legitimen in nikoli ni bilo tistega dragocenega časa, za notranji premislek o tem, kaj je res tisto kar bi jih razveseljevalo, v čem začutijo res tisti pravi občutek sreče in zadovoljstva.
In kje nam je v t.i. Zahodnem svetu spodletelo, da se nam vse to dogaja? Eden od odgovorov je v zanemarjanju moči intuicije. V psihološkem smislu lahko rečemo, da se posamezniki mnogokrat odločamo na podlagi “zdravega razuma” brez podzavestnega poglobljenega procesiranja. Zdrav razum, je čudovita stvar, je pa tudi mnogokrat poln primesi predsodkov, nazadnjaških teorij, občutka, kaj je prav v očeh drugih… V naši podzavesti, ki na plan privre tudi v obliki intuicije, pa so zaobljube naših najvišjih vrednot in vsega, kar smo se odločili uresničiti in manifestirati na tem svetu. Prav tam so odgovori o tem, kaj je naša “višja” usoda ali kot so jo poimenovali že stari Grki, mojra. Ta višja usoda je zapisana v našem nezavednem, v naših srcih. Na pot doseganja višje usode so se odpravili vsi posamezniki, ki so za seboj pustili sled v zgodovini človeštva. Pot višje usode je vse prej kot gladka in prizanesljiva, polna je čeri, vrzeli, globočin, prepadov, hoje po robu, razočaranj, vzponov in padcev…
Ko na seminarjih ali coachingih poslušam podjetnice in poslovneže, ki povedo, da opravljajo svoj sanjski poklic, je v njihovih besedah slišati, da so do tega prišli, ker so sledili srcu, notranjemu glasu. To so razumni možje in žene, a imajo neko posebno iskro v očeh. Ta lesk je kot biser, rojen iz preživete bolečine, potrpežljivosti in hvaležnosti, da so zmogli ustreči glasu srca in v prehojeno pot vložili tisti najboljši del sebe. Imajo sanjsko službo. Toda sanjska “služba” se pravzaprav ne išče in je ni mogoče najti – takšno službo se ustvarja, skozi leta in leta predanosti ter iskanja najboljše možne verzije samega sebe. Takšna služba je bolj pot, kakor pa cilj dosežen sam po sebi in “služi” še nečemu dosti večjemu, kot le tistemu, ki jo opravlja. Najvišja nagrada zanjo je občutek osebnega zadovoljstva in izpolnjenosti. Dan ni več enak dnevu, temveč je vsak dan novo doživetje, ki nam daje občutek, da resnično živimo. Opisan koncept razvoja karierne poti in vodenja je danes zelo uveljavljen pod imenom “Servant Leadership”.
Coachi radi postavljamo tako imenovana “močna” vprašanja in eno na tem mestu bi bilo: “Ali si upamo stopiti po poti višje usode?” Prvi korak bi bil, da si vzamemo čas za samorefleksijo, pogledamo vase in si zapišemo cilje. Pred nekaj meseci smo se s kolegi ukvarjali s projektom s področja turizma. Tam so analize pokazale, da je novi luksuz sodobne družbe prav prosti čas. Za zapis kariernih ciljev potrebujemo svinčnik, beležko in čas. Si privoščimo ta luksuz? Dobro je, da zapišemo vse cilje, tiste majhne, srednje in velike pa tudi tiste, za katere si sploh ne upamo misliti, da bi se lahko izpolnili, tako veliki so. Določanje ciljev je zelo individualna dejavnost. Zapisovanje ciljev naj bi potekalo iz dna duše. Izpustimo fasado zunanjega materialističnega pogleda in pišemo “iz duše”, saj ima vsaka duša svoj lasten energetski podpis. Od tukaj pa pri njihovem uresničevanju zdaj v glavni vlogi nastopi zakon privlačnosti.
Zanameniti zakon privlačnosti govori o tem, da enako privlači enako. Toda le, če imamo dovolj močno samorefleksijo, energijo in motivacijo, če nam cilj res zelo veliko pomeni, potem misel vztraja in zmore prečistiti in preiti vsa omejujoča prepričanja – kar je tista prava osebnostna rast, ki je hkrati boleča, a očiščevalna – in tako prečiščena začne delovati v energetskem toku, ki ga starodavna izročila in zdaj tudi kvantna fizika poznajo pod imenom zakon privlačnosti. V svoj življenjski krog pritegnemo dogodke in ljudi s podobnimi energetskimi koncepti. Ljudje ne živimo izolirano drug od drugega, smo v interakciji drug z drugim. Povezani smo kot domine – kar se dotakne ene domine, se dotakne še vseh ostalih. Delujemo v življenjski mreži energij, ki nas povezujejo.
Če si v prednovoletnem času (ali ob katerikoli drugi priložnosti) vzamemo čas za premislek in si zapišemo cilje, svojo podzavest spomnimo, da smo del kolektivnega in da bomo na osnovah teorije privlačnosti podobno povezali s podobnim. Mit o osamljenem bojevniku, ki dosega cilje sam, je le mit. Za vsako takšno zgodbo je močna povezana skupina ljudi. Vsak je v mozaik prispeval kamenček ravno prave barve.
Če se boste v dnevih, ki so pred nami odločili zapisati vaše poslovne cilje ali če jih posrečeno poimenujemo novoletne zaobljube in boste morda začutili majhno spremembico, ki se kar naenkrat pojavi kot misel, ki je videti kot nekakšen smerokaz, ki vam je v pomoč na vaši karierni poti, potem vas je res potegnilo v vašo lastno dušno karierno energijo.
Tako vas zdaj zapustim v mislih, da pravzaprav že imate v sebi vse darove, da ustvarite svojo sanjsko in izpolnjujočo službo. Niste bili poslani na pot uresničevanja vaših najvišjih ciljev in poslanstva brez teh moči. Kako bi to bilo sploh mogoče? Vse kar potrebujemo, da izpolnjeno zadihamo v službi, ki nas izpolnjuje je, da se poglobimo vase, prebudimo lastne notranje moči, jih prepoznamo in jih uporabimo. Želim vam, da vas vodi dobro na vaši karierni poti in čim več manifestiranih poslovnih in osebnih ciljev.
