Revija ADMA, december 2019
Vabim vas, da se za trenutek zazremo vase. Kdaj smo se nazadnje samim sebi od srca nasmejali? Ker smo naredili kakšno traparijo, ali ker smo izpadli res smešni in nerodni, ali ker smo bili v situaciji, ki bi jo na kratko lahko opisali kot »komedija zmešnjav«? Smo se smejali? Nam je uspelo biti dovolj pogumni in si dovoliti smejati se na svoj račun? In tudi, kdaj smo s smehom in vedrino spravili v dobro voljo sočloveka?
Čemu potrebujemo pogum, da bi se smejali na svoj račun ali da bi si privoščili »merico« smeha v vsakodnevnih osebnih ali tudi poslovnih stikih ? Predvsem zaradi kulturno privzgojenih »mask resnosti«. Današnja družba zapoveljuje, da naj bi bili ljudje videti pametni, uspešni, resni. Če se nasmehnemo, nas ljudje okoli nas ne jemljejo več resno. V svoji praksi kot NLP poslovni in osebni coach mi ljudje pogosto povedo, da se ne upajo nasmehniti, saj opazijo neverbalne namige drugih, ki gredo v smer »kaj pa je s to osebo narobe«? Dognanja strokovnih raziskav o učinkih smeha na naše zdravje pa so prav nasprotna.
Nasmeh, smejanje, humor in smeh vplivata na naše psihično in fizično zdravje imata znanstveno dokazane zdravilne učinke. Zmanjšujejo stres in depresijo tudi demenco, krepijo imunski sistem. V strokovni literaturi preberemo, da je terapija s humorjem vsaj tako učinkovita kot razširjeno uporabljeni antipsihotiki, pri čemer se izognemo nezaželenim stranskim učinkom, izboljšamo si kvaliteto življenja. Kozarec kar naenkrat postane »napol poln« in nič več »napol prazen«.
Zanimivo se je potem vprašati, kako lahko sami prispevamo k večji kulturi nasmeha pri nas in kaj nam bo to prineslo?
Kultura resnosti
Kulturo resnosti je moč opaziti tudi na javnih mestih kot so na primer restavracije, kjer otroke utišujemo, jih učimo, da so čim bolj neopazni, tihi, sedijo pri miru in ubogajo. Zanimiva je primerjava z drugimi državami kot je na primer Italija, kjer je višina decibelov družine z otroki na nedeljskih kosilih nekajkrat višja kot praviloma pri nas. Otrokom je dovoljeno sproščeno govoriti, se oglašati, to da so glasni je sprejeto z večjim razumevanjem. Zelo zanimivo je, ko slišim, da odrasli otrokom rečejo: »Kako se pa to obnašaš, zresni se, nisi več otrok!« In reakcija, ki jo uzrem je, da se otrok pogrezne sam vase. S tem se jim omaje pozitivno razpoloženje, sproščenost, njihovo psihološko funkcioniranje postane zamaskirano z masko ubogljivosti in nepristnosti, izgubijo željo, da bi se svobodno izražali in postanejo izumetničeni.
Ko se pogovarjamo z otroki pa naj bodo le ti majhni, mladostniki ali pa tudi že zreli odrasli s svojo lastno družino, je dobro poiskati uravnoteženje, kdaj bomo delovali resnobno in je zadeva resna in kdaj se bomo zatekli k »dobremu obrazu« in uporabili močno orodje v komunikacijskih veščinah, kot je nasmeh in smeh.
Novoletna zaobljuba: vsak dan si namenim nasmeh
Kadar podarimo nasmeh, podarimo dobroto. Drugim pa tudi sebi. Nasmeh in dobrota sta gradnika čuječnosti, ki je način zavedanja lastnega doživljanja. Dobro je, da smo prijazni do sebe, še posebej kadar nam je težko. V soočanju s težko življenjsko situacijo je mnogokrat prav čuječnost dobra podlaga za sprejemanje dobrih življenjskih odločitev. Zavedati se procesov lastnega doživljanja strahu, neizvestnosti, stiske, žalosti in te občutke sprejemati z odprtostjo in radovednostjo, je poseben izziv. V procesih trpljenja, bi praviloma najraje zbežali, zanikali motnje, iskali krivce… Toda v zanosu za dobrobit svojih bližnjih, sebe in širše družbe, s pogumnim pogledom v oči najtežjim preizkušnjam, lahko skozi pristop čuječnosti razrešimo mnoge težke situacije. Čuječnost je tista sila, ki ohranja vero in stabilnost, da se odprejo vrata tudi tam, kjer se to najmanj pričakuje.
Moč lastne čuječnosti preprosto pomeni, da se zavedamo, da se »nekaj dogaja« in da z vso silnostjo lastne pozornosti brez predsodkov, a potrpežljivo in z zaupanjem v modrost in intuicijo prestanemo dano (pre)izkušnjo. Čuječnost je vera v možnost, da se lahko »obrne na dobro« tudi takrat, ko je videti še tako hudo. In upati, takrat, ko je situacija videti brezizhodna je primer čuječnosti, ki iz nas izmami rešitve, s katerimi presenetimo še sami sebe, da smo jih sploh zmožni. In po rešitvi lahko posežemo prav iz stanja dobrote, ki jo izrazimo z dobrohotnim humorjem in nasmehom. To so majhni »čudeži« čuječnosti.
Bliža se prednovoletni čas, ko zadiši po cimetu in vaniliji, čas ko se jesenska delovna mrzlica malce umiri in ko je pred nami začetek nečesa novega. Odličen čas za novoletne zaobljube. V prednovoletnem času vas vabim k zaobljubi, da si dovolimo ustvarjati okoli sebe vzdušje z nasmehom, dobrohotnostjo, pozitivnim smehljanjem kot ga v terapijah imenujejo »dober obraz«. Opazujte dobroto, ki ste jo na tak način oživeli okrog sebe. Prepričana sem, da boste ob marsičem videnem naglas ali po tihem zavriskali in si rekli glej glej, tole pa mi je res dobro uspelo. Tako vas zdaj zapustim v mislih, da pravzaprav že imate v sebi vse darove, da ustvarite zaobljube in zmage, za katere ste bili ustvarjeni, da jih dosežete. Niste bili poslani na pot uresničevanja vaših najvišjih ciljev in poslanstva brez teh moči. Kako bi to bilo sploh mogoče? Vse kar potrebujete je, da se poglobite vase, prebudite lastne notranje moči, jih prepoznate in jih uporabite. Z nasmehom na obrazu.
